Poslovil se je ugledni meščan Lenarta in častni občan Občine Lenart Lojze ( Alojz) Peserl. Rodil se je leta 1938 na Malni pri Jurovskem Dolu v Slovenskih goricah. Preživljal je težko otroštvo, ki ga je zaznamovala tudi druga svetovna vojna. Osnovno šolo je obiskoval v Jurovskem Dolu, kjer je bil član dramske in folklorne skupine. Gologlavi in bosonogi deček je rad prisluhnil večernemu petju fantov na vasi in žanjicam po končani žetvi in si zapomnil mnoge ljudske pesmi in stare napeve. Glasba ga je že kot mladeniča povsem prevzela in zato je šolanje nadaljeval na Centru za glasbeno vzgojo v Mariboru. Deloval je na mnogih kulturnih področjih, tudi kot režiser gledaliških iger.
Lojze je poučeval glasbeni pouk na osnovnih šolah pri Sv. Ani, Sv. Trojici, pri Benediktu in v Jurovskem Dolu. Tam je bil tudi pevovodja šolskih zborov. V Lenartu je leta 1970 pri Kulturnem društvu Radko Smiljan najprej ustanovil mešani pevski zbor, nato pa še ženskega. Odrasli pevski zbor je vodil tudi v Benediktu, v Lenartu pa je bil polnih 20 let umetniški vodja Slovenskogoriškega okteta, ene najbolj prepoznavnih takratnih glasbenih skupin v Slovenskih goricah. Uspešno kariero zborovodje je sklenil z vodenjem skupine Slovenskogoriški glasovi. Vsi njegovi zbori in pevci so nastopali na mnogih odrskih deskah doma in na tujem in bili pri poslušalcih vedno toplo sprejeti. Leta 1991 so peli na avdienci pri papežu Janezu Pavlu II. Lojze je pustil viden in ustvarjalni pečat tudi na področju sakralne glasbe in je bil poznan tudi kot cerkveni organist. Napisal je več pesmi, ki jih je uglasbil za ansambel in zbor. Pomembno je tudi njegovo glasbeno pedagoško delo. Leta 1964 je bil prvi učitelj ob ustanovitvi Glasbene šole Lenart, ki je bila dislocirani oddelek Srednje glasbene in baletne šole Maribor. Z manjšo prekinitvijo je bil vodja lenarškega oddelka glasbene šole vse do upokojitve. Za bogati glasbeni opus je prejel mnoga priznanja, največje priznanje pa so mu bili vedno zadovoljni poslušalci. Do konca bogatega in ustvarjalnega življenja je bil predan glasbi in kulturi nasploh. Bil je velik humanist, zvest slovenstvu, rodni grudi in svoji družini, vedrega značaja, preprost in skromen mož, prijazen in razgledan sogovornik, ki je za vsakega našel spoštljivo besedo dialoga.
Dejaven je bil tudi na literarnem področju. Zbral in zapisal je ljudske pesmi iz naših krajev z naslovom Kdo zna peti še vse kitice. S tem je veliko pesmi rešil pred pozabo in bodo lahko šle iz roda v rod. Napisal je tudi Kroniko družine Črnčec in družine Peserl. Leta 2008 je napisal knjigo Običaji – obredi in dogodki pri Sv. Juriju v Slovenskih goricah. V njej je slikovito opisal mnoge običaje iz tega dela Slovenskih goric in tudi nekatere dogodke, ki jih je sodoživljal kot otrok in mladostnik ali pa so mu o njih pripovedovali starejši krajani. Ta knjiga je dragocen prispevek v zakladnico slovenskogoriške dediščine. Lojze Peserl je tudi soavtor etnološke knjige iz naših krajev z naslovom Lüdi so gučali, ki je izšla leta 2008. Bil je ponosen sin Slovenskih goric in veren kronist svojega časa. Za izjemno življenjsko delo na področju kulture, zlasti glasbe, za ohranjanja kulturne in etnološke dediščine je Lojze Peserl leta 2009 prejel naziv Častni občan Občine Lenart.
Za večno je utihnil zvok njegove harmonike in izvenela je zadnja Lojzetova melodija – otožna melodija večnega slovesa. Hvaležni smo mu za vsa njegova dobra dela in za neprecenljivi prispevek v slovenskogoriško kulturno zakladnico. Spoštljivo se ga bomo spominjali kot našega someščana, sodelavca in prijatelja. Želimo mu mirnega zadnjega počitka.
dr. Marjan Toš
